flat v polivinilu

Kljub temu so si obiski podajali kljuko in smo se stiskali tja v kot za eno staro mizico, ki sem jo komaj uspela sproti brisat, polnit in praznit… dokler nisem na vrata odločno izobesila znaka “OBVOZ!”

To je bila pač cena. Plus vse našparano doslej v štumfu, plus  en kreditek, minus kmalu-bi-rabli- en-drug-nov-star-avto,  plus nekaj kletvic ves čas po malem med svetimi, državnimi in novoletnimi prazniki. Pokojninski steber pač ni zastonj. Pa rečte, če ni vseeno lep in vreden takšnega greha? Da o vročem ognju, ki v njem žari, da ti stopi dušo in pomiri še tako prezeblo telo,  ne govorim!

Ko sem rodila Maruško, sem bila najsrečnejši človek na svetu. Po dvanajstih urah tantalovih muk, težko čutiš kaj drugega: ko končno stisneš v naročje svojo temnomodro štručko, vse povrpek posuto s škrlatnimi štorkljinimi znamenji – kot bi bil moj dojenček mala mehka obrnjena pikapoka. 

Že po nekaj dneh pa sem postala negotova, zmedena, slabotna, obupana. Ni bila popolnoma zdrav dojenček in skrb je začela premagovati ljubezen na nek hinavski,  kačji način, ki se mu nisem vedela upreti.  Predvsem pa sem postala neskončno osamljena.  S kupom prijateljic brez otrok in kančkom zavisti, s peščico znank z idealnimi, zdravimi dojenčki v rožastih ali svetlomodrih kompletkih.  Še najbolj pa sem bila sama na sprehodih v tem novem kraju brez sonca, s tistim ponosnim vozičkom, v katerem je, nezmožna človeške govorice, cel meter proč od mojih rok ležala vsa moja ljubezen.  Noči sem se dobesedno bala. Njenemu Joku ni znalo biti konca. Nekajkrat sem jo celo vrgla skozi okno in planila za njo,  da sem jo  prestregla v svoje naročje. Ob takih mislih sem se največkrat zjokala tako močno, da me je treslo in sušilo od znotraj. Nisem vedela, kje sem odpovedala, kje sem klecnila, kje nisem znala biti kos svoji  sreči, največji sreči v življenju.

Ko sem se predala in ji dala  že po treh mesecih prvič piti iz stekleničke, je šlo počasi na bolje. Svoje so naredile tudi injekcije in tablete železa, ki so mi počasi okrepile med porodom na litre izgubljene krvi.  Zdravniki so pač malo pozabili, jaz pa nisem mogla vedeti vsega.

A žal tudi kasneje, ko sva že hodili peš v trgovino, mi ni nikoli hotela dati rokice. Nikoli. Svobodnjakinja, upornica, rokerica, mala punkerica…  Mogoče. Mogoče pa sva se za vedno izgubili, mogoče je bilo vse zamujeno… Enkrat – in tega ne bom nikoli pozabila – sem jo po ritki. Močno. Ko mi je skoraj skočila pod avto. Saj ne da je bil to dovolj dober razlog za nakej tako nizkega, samo še danes me je sram te  norosti. Namesto da bi jo objela in pustila, da končno spet začutim, kako tudi njej samo utripa srce!

Še enkrat sem jo skoraj izgubila: ker sem dobila službo, ko je štela komaj devet mesecev, sem jo morala dati že čisto prezgodaj v jasli. Zbolela je za bronhitisom, logično.  Poleg tega smo takrat živeli v že omenjenem temotnem kraju razvpitega tajkuna, v luknji brez sonca, ki so ga grički stiskali samega vase tako močno, da med hišami ni bilo prostora niti za pločnik, na katerem bi vsaj po nesreči naletel na kakšno živo dušo brez žive meje, brez izrezljane ograjice s srčki okrog in okrog samozadostnega razmišljanja.  Tam je bil sicer nek mali parkec, speštan med reko, ki je redno poplavljala in neko prometno, zelo hrupno cesto ob železnici. Mi pa smo stanovali tik nad to železniško postajo, kjer so vsako jutro ob petih škripale zavore mednarodnega vlaka, kot bi vpile meni na pomoč: pridi, deklica,  greva drugam! Ko sem se zaljubila v svojega moža, sem vedela, da bi šla z njim na konec sveta in zdaj sem bila tam. Na svoji končni postaji. Živeli smo v stari hiši njegovih staršev skupaj z Abdulahom in Đevado, bosanskimi begunci, ki so mi bili edini v uteho. Bila sta brez svoje domovine, kot jaz; Đevada me je učila peči burek, jaz pa njo tistih nekaj slovenskih besed, da je lažje čistila kuhinje in spalnice gospem po slovenskih prizidkih. Imela je toplino juga, ki sem ga ob popoldnevih srebala iz njene črne goste kave na skupnem dvorišču pred bajto, kjer je sonce za naju obe  zahajalo vsak dan prezgodaj.  

Neko noč pa je moja deklica kašljala tako močno, da jo je zgodaj zjutraj rešila injekcija adrenalina in rešilec. Takrat sem vedela, da tudi če ne naredim ničesar več v življenju, narediti moram vsaj dvoje: če ji hočem vrniti njeno dihanje, se moramo preseliti.  In imeti  še enega otroka.  

Neverjetno, kako pomembno je, kje živiš! Ko smo se odselili mi, sta se preselila tudi Abdulah in moja ljuba Đevada.  Ustvarila sta si svoj dom, nekako sta poflikala in poštukala neko staro bajto brez vode in kopalnice, a on je imel zlate roke, ona pa potrpežljivost in bosanski ponos.  Ona je rodila dvojčka kmalu zatem, ko smo mi dobili Matica, za katerega je Moj po pol krajšem porodu rekel: “Ojoj, a je bila Maruša tudi tako grda!” Krohotala sem se, da me je bolelo v trebuhu, kot bi me kdo od znotraj obmetaval z orehi in tako sem vedela od prvega trenutnka naprej: od zdaj naprej bo vse v redu. Ko so zdravniki nanznanili, da pri njem sumijo na vodenoglavost, sem samo zamahnila z roko in zavrnila pregled na ultrazvoku,  Matic pa je že po nekaj dneh postal najlepši  dojenček na svetu,  z ustnicami Angeline Jolie in prsti Mihe Maleša. Angel po srcu, kar je še danes, če ga samo pogledaš v oči.

Maruška si je oddahnila in zadihala. V naši novi hiši v svetlejšem, sončnejšem kraju nedaleč stran od avtoceste, ki vodi v vse smeri, smo prišli nazaj k sebi. Ne spomnim se, da bi bil tukaj kdaj kdo resno bolan. Še ljubezen je dobila nazaj svoj kisik in svetlobo, saj zdaj končo spet zaupam.  Otrokom, zemlji, času, sebi, naključjem, pregovorni krizi srednjih let in celo vse bolj mozoljasti, ljubki in odštekani puberteti. Resda se je tudi Marja  rodila s hipotonijo, pa kaj! Nekajkrat sve se vsedli na konja, pa je bilo! Sicer  je shodila šele s petnajstimi meseci in s še eno hudo čudno dohtarsko diagnozo, a kaj bi to: tudi ona danes že smuča ko strela, pleza ko gams, igra flavto ko pastirček,  piše pesmice pa pol, riše za dva in me, tako kot vsi moji M-jčki, osuplja s svojo modrostjo, napaja z milino edine brezpogojne ljubezni na svetu vsakič, ko se stisnemo, vsaj kakšnih desetkrat na dan.

Ko ob nedeljah zjutraj  vsi trije pricapljajo k nama v posteljo, me vedno znova nehote prešine ena in ista misel: hvala.  Ne vem, mogoče je to moja edina resnica, barva in svoboda, upor proti sivini, absurdu, črti kakršnega koli zidu. Moj akvarel.

Pa tale (psssssst!): A res ne bi še enega?

 Kaj pa je vajine resnice, Emetadindon in Maxika?

“V tem letu bodi srečen.

Kot angel, ki se dotakne neba.

Kot žena, ki rodi.

Kot ptica, ki na jug prileti.

Kot lovec, ko srno zagleda.

Kot slepi, ko znova spregleda.

In najlepše, kot znaš le ti,

bodi, kar si.”

(Matic, 11 let)

A poznate ta občutek?

Ko se stisnem, pomaga. 

K sebi,  k otroku, k njemu, k Spominu, k…

Ne, ne povem vsega vsem.

Včeraj pred štirinajstimi leti sem jo rodila. Taka fejst punca je! Krasna, krasna! Pametna in iskrena. Ima goste črne lase do sredine hrbta in močan značaj. Komaj čakam, da mi pove, kaj misli o tem in onem. Ta leta imajo tako bogato, barvito, bohotno, brbotajočo notranjost! 

Preplavljajo me spomini.

Je tako vedno, ko si star malo več?

Kaj moram še postoriti medtem?

Je res potrebno hiteti?

Ali se samo odločiti?

Biti.

Danes v službi smo se toliko presmejali z otroci!

Dve deklici sta mi presneli nek DVD, druga je narisala noro dobro risbo deklice z zelenimi očmi in mi jo podarila, tretja me je objela sredi hodnika.

Odkrila sem čudovit blog moža žal bivše prijateljice, ki se sprašuje najpomembnejše vprašanje vseh vprašanj:

Did I love well?

In ga postavil v sedanjik.

Moj je šel spet v Srbijo. Se bo vsaj eden pri hiši najedel bureka, vešalice in se nasmejal štosom, kakršnih pri nas v resnici nikoli ni bilo. 

Tasrednji preklinja šolo, ker mu je doooolgčaaaassssss. In ker so tršice butaste. In ker mu je dolgčas. In ker je šola butasta. In ker.  Bi on pisal samo pesmi in špilal kitaro.

Tamala ima cel kup flekov po obrazku, izsušeno kožo, čisto pretežko torbico in celo morje dejavnosti, ki se jim noče za nobeno ceno odreči.

Kaj naj si pa mislim ob tem, da si je –  sicer zadnje čase v glavnem nasmejana in zadovoljna štirinajstletnica –  s črnim flumastrom na vrata svoje, še vedno s Harryjem polepljene sobe, danes vsa navdušena (“lej, mami, a ni dobra!”) iz učbenika prepisala tole Kosovelovo pesem:

Samo da to brezsnežno zimo preživimo!

Kako se je lahko naučimo. Od otrok. Če si odmašimo uhlje. In zamašimo usta:

Ko boli  LJUBEZEN

Tamala: “Nisem več van’ga, veš.”

Mama: “O?”

Tamala:  “Ne. Ker preklinja. Pa tud laže in baje celo krade.”

Mama: “O??”

Tamala: “Ja, dej no, kako naj pa živim samo z zunanjo lepoto!?”

Ko boli PRIJATELJSTVO

Tasrednji: “Ma jest mam pa res tako srečo v življenju, a veš ti to!”

Mama: “Mhm.  Imaš oba starša, pa dost za jest. Pa še fajn fant si. ”

Tasrednji: “;-) Pa še čist z vsemi v šoli se dobr razumem. Kok men vela!”

Mama: “A tud s tistimi puncami, ki so te zafrkavale, da si “peder”, pa s titimi skejterčki, ki so ti zadnjič težili da si “cel fukjen”?”

Tasrednji (pomisli): “A veš, da na to pa še pomislil nisem!” (še malo pomisli): “Ampak veš kaj, to je bil pa valjda čist njihov problem, ne moj!” 

Ko boli BOLEČINA

Tavelka: “Ej, mami, dej se ti že enkrat sprijazni s tem, da pač ne moreš vsem ljudem pomagat.”

Mama: “Sej sem se. Že zdavnaj. Vsaj približno, no. Samo pri vas treh mi gre še bolj slabo.  Recimo zadnjič, ko si prebolevala M… Sem ti  prijavila nekaj prav butastih, vem.  Pa verjetno ni bilo zadnjič…”

Tavelka: “Lej, mami, sej to vse mine! Take stvari pač minejo. Samo čas rabjo, a štekaš?”

Mama: “Če pa tako zelo nočem, da te tako zelo boli.”

Tavelka: “Verjamem, ampak tega ti pač ne moreš spremenit.”

***

Hvala vam, zlati moji mali veliki modrijani!

Že zjutraj v službi. Imam poln kufer ljudi, ki samo kimajo in glave dol držijo! In šefov, ki si lahko čisto, ampak res popolnoma vse privoščijo! In same sebe, da ne vstanem, odkorakam in grem. In zaloputnem z vrati. In da še kr ne zavpijem: zbudte se, presneti mali bimboti in putke!  In še vedno skušam “kr neki” spremenit! S predlogi. Dialogi. Wonna-be-dialogi. Argumenti. Preslišanimi, nedojetimi. Ma ko bi metal bisere…evo, da včasih res! Ne, ne grem se več. Ni me vredno. Odpikam svoje in grem. Linija najmanjšega odpora. Ampak to ni moja linija. To je moj kompromis. Sovražim kompromise. Ko se popacam z njimi. Takrat vem, da je spet čas, da grem. Da odrežem. Da tvegam. Da se ne grem več poceni razprodaj in nizkih barantanj. S svojo dušo, ki mi tokrat resno žuga, naj se za božjo voljo že neham takole igrat.

In grem domov.

Doma pa takole: na vhodu šest novih parov čevljev. Ma, okej, (sem še strpna dobra mati!), sej sem navajena, da smo zatočišče za male otroke. Pa tudi če jih devet danes je naš makaronflajš, pa še kruh, da pomažejo. Saj so vendar kot kakšni izgubljeni pastirci, sestradani. Lačni toplega. Potem se porazgubijo igrat po sobah, mene pa zvesto počaka nekaj nujnih opravkov, a ko se vrnem, me pričaka tudi topla domača kuhinja: v prvotnem, zelo avtentičnem, zelo prvobitnem- kaosu. Pa dnevna tudi. Pa v kopalnici en prevrnjen in razgrizen smetnjak za povrh. Za simbolično potrditev pravkar uzrtega, s samo parimi, po celem stanovanju raznesenimi - vložki. Pes pa mirno spi na kavču: pa neeee speeeeet na kaaaaavčuuuu! Tavelka mora it nujno še danes, še ta trenutek po nove MP4 slušalke, ker jih je izgubila in bo brez njih umrla. Vsaj eden manj – vsaj za eno uro! Pregrešna misel se maščuje v hipu: je zamudila avtobus. Pa nič. Ne, to pa ne! Obstojajo taksiji! Izsiljujem, pogojujem: razlika od karte iz tvoje žepnine, tu ni pardona! Ne pusti se upogniti! Pa je pozabila denarnico v taksiju. Klicarim taksije, vse žive. Ta čas sem sicer mislila namenit mirni, nujni, krvavo nujni kavi. S slušalko na uhlju me po drugi strani možganov polivajo krvave misli: zjutraj mi je vzela ta črn svinčnik za oči! Ne dovolim jemat moje kozmetike! Ve, da so točke, kjer sem ranljiva. Hudo ranljiva! Tamala nabija Abbo v sosednji sobi, ravno ko sem že zelooo “ranljiva”,  do amena. Vdrem noter. Nima še naloge in vsi zvezki in knjige so raztreščeni po tleh, da nimam kam stopit. Spet nima aparata v ustih. Ga ne najde. Tud Abba včasih ni pozitivna. Saj bo zvezke pospravila. Od mehko kuhane jajčke, ki si jo je medetem skuhala, ker je bilo makaronov za naše pol vasi očitno premalo, so ostale lupinice po prtu, mizi in stolu. Ni jih videla. Res čudno, da jaz sem jih pa. Tasrednji bosonog potegne smrkelj noter. Zelo noter in zelo naglas. Samo da me spomni, da robčke sicer pridno nastavljam po celi hiši kot Janko in Metka drobtinice, ampak zaman: kuža jih pač sproti pozoba. Na klavir, igrat nekaj ala kuža pazi, se spravi eden od milijonov sosedovih ”pastircev”, ki se, zdaj valjda že siti, še kar grejejo pri nas. S tem pritisne na tisto tipko, kjer znori moja tavelka. Ampak sem jo preglasila: neeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeee!

Dost mam!! Odpeljem se v Ljubljano. Poslušat kolegičino predavanje. O vzgoji.

Dobro predavanje. 

Očitno, kajti ko pridem domov, je kuhnja čudežno pospravljena, otroci čudežno v pižamah, čudodelno me polupčkajo, (naj zdaj razumem ta neizgovorjen mesidž: “mami, sam pejd kdaj od hiše” - prav ali narobe?) in še pes spi lepo tiho v svoji košarici. Miren, cel in totalno – srečen!

Starši, ki so prišli na predavanje, so na koncu rekli v glavnem le eno: hvala. Tako da zdaj vem. Zdaj vem, kam moram naprej. Sem si zadala nov cilj? Ne, sploh ne! Zdaj sem samo do konca spoznala tisti nori občutek, ki je tako nor in tako lep, tako lep, da je kar malo nor, ki te prevzame in zadane, ko začutiš, da si nekomu nekaj dal. Res dal. Takrat se takole čisto od znotraj zapolniš za nekaj centimetrov. In si ponosen na te nevidne mere, ker so nekaj posebnega, nekaj čisto tvojega. Nisi skrčen, kot v banalnem vsakdanu, na raven potrošnika ali izvajalca takšnih ali drugačnih del in opravil. Samo čisto majčkeno si nazaj povečan. Na človeka – samo to. Ko vidiš, ko začutiš, ko veš, da si končno nekomu pomagal. Malo videti, malo si oddahniti, malo pogledati drugače, malo se odpreti, malo se premakniti z mesta, malo povezati sebe s seboj. In sebe z drugim. Tudi če je bil to zgolj korak ali dva naprej skozi njegovo ali njeno zgodbo v življenju z malimi čmrlji. Vsi iščemo poti – ne brez vzponov in trnjev – samo brez slabe vesti in brez da bi izgubili sebe. Tako preprosto. Tu nekje vmes pa se da tudi bivati. In biti. V bistvu samo tu. Miren, cel in skorajda srečen.

Morda sem kriva jaz: moj prvi in zadnji “ne” pri prvem in edinem stegovanju ročice za Barbiko, anorektičnim kultom plastične ženskosti - ne vem. Morda je kriv njihov ati, ki jih fura na turne smuke in plezarit po hribih, pa se jim zdi s tistih vršacev dol vsa ta rožnata zdrizolada še malo bolj pritlehna, kot je v resnici – ne vem.  

A dejstvo je, da imajo s tem realne probleme:

1. Težko najdejo prijatelje, somišljenike, sogovornike.

2. Počutijo se “drugačne”.

Primer: Tavelk pride s treninga in potoži: “Matr ej, še tist, k sm mislu, da bi lohk bil moj prjatu na košarki, to očitno ne bo. Dons sm vidu, da mu je zvezek z Rebelde ven iz ruzaka padu.”

“Ej, ej, ej, a nismo zdej že mal hudo nestrpni do enga ubozga nedolžnega zvezka?”

Ampak očitno gre le za strategijo preživetja:

“Ne, lej, tud tiste babe, glupe ko žabe, k me na teoriji v glasbeni zafrkavajo, da sem filozof pa ne vem kva, mi niti pod razno ne morjo do živga. K me sploh ne štekajo,  a štekaš!  Kr sploh ni čudn, sej jim še za vratom Rebelde visijo! Torej si štejem prav v čast, da me zafrkavajo! Bi bil ponižan, če me ne bi!”

No, eto, pa so celo Rebelde za neki dobri! Če le ni vse skupaj ena prehuda obramba.

Pred čim že? Pred svetom, kakršen jim preti?